Preden sva poznala lokacijo ali imela karkoli oprijemljivega, sva že risala osnutke bodočega prostora.
Jernej je od leta 2020 samostojni kipar. Z motorno žago ustvarja unikatne skulpture po naročilu. Od leta 2014, ko je izdelal svojo prvo skulpturo, je do sedaj nastalo že preko 700 motivov.
Po tolikšnem številu naročil pride trenutek, ko motivi prerastejo ustvarjalca. Izdelal je skoraj vsako žival, ki si jo je lahko zamislil. Naraven korak naprej je bila želja po večji svobodi ustvarjanja, da lahko vzame hlod in iz njega naredi tisto, kar vidi v njem on sam. Ko so prišla obdobja ustvarjalne utrujenosti (nadgrajevati umetniško izdelavo in jo prodajati na obrtniški način nikakor ni enostavno, čeprav od zunaj morda deluje preprosto), so najini pogovori o Gozdni galeriji spet oživeli.
V takšnih obdobjih sva skupaj načrtovala.
Organizacija ali umetniška svoboda?
Moja narava je organizacijska: strukturirati, urediti, začrtati korake na poti do cilja. To mu je v obrtniškem delu vedno koristilo, saj sem skrbela za administrativno in organizacijsko zaledje. A pri ustvarjanju prostora sva trčila ob zid.
Jernej je izjemno prilagodljiv človek, običajno celo preveč. Ko sem jaz začela nizati ideje, kaj vse mora ponujati prostor, katerim namenom bo služil, so moje zamisli hitro povozile njegove primarne želje. Namesto da bi prostor dihal z njegovim umetniškim občutkom, sem ga začela dušiti s preveč racionalnimi in vizionarskimi načrti.
Nekaj časa je tisti načrt ležal na mizi.
Dokler nisem nekega dne začutila cmoka v grlu: Čakaj malo, tole sploh ni več Jernejeva ideja. To je postalo preveč po moje.
Trenutek olajšanja - naj naredi po svoje
Vzela sem porisan papir, ga zmečkala in odnesla naravnost ven v kanto.
V tistem hipu me je preplavil val olajšanja. Nenavaden paradoks za razum, a telo je vedelo prej kot glava. Prostor mora nositi Jernejev podpis.
To spoznanje je postalo temelj za vse naprej. Kasneje, med usposabljanjem v podjetniškem programu PONI, sva skupaj jasno razmejila najini vlogi. Ni vedno največja podpora v tem, da oba delava vse. Dosti bolje je, da njemu pustim proste roke pri umetniškem ustvarjanju prostora, sama pa prevzamem naloge, v katerih sem močna jaz.
Seveda pa moj umik iz načrtovanja ni pomenil, da se umikam tudi iz projekta. Bil je šele začetek definiranja moje prave vloge.
Nadaljujte z branjem naslednjega dela zgodbe. -> V prazno stopi le korak, ki upa | Gozdna galerija
Deli zgodbo
